nosi me po zraku, vržem glavo vznak, prepustim telesu, da prosto pade na meglo, ki me nosi. roke dam na zatilje in zaprem oči.česar ni itak ne morem videti in počasi mi postaja vseeno.vsake toliko pomigam z nogami, da sama sebi dokažem, da nisem mrtva.ob tem se vedno znova nasmehnem svoji neumnosti in počasi se moje plitko dihanje popolnoma umiri.ker ne mislim niti ne vem, da čutim.nenehno kričanje poneha besede pa so tako ali tako že zdavnaj izgubile vsako senco smisla.imuna sem na vse bolezni in pravzaprav mi je vseeno kam ste skrili svoje duše.lebdim kjer ni nikogar in oblak me bo kmalu potegnil vase.veke ostanejo zaprte,oči odpiram navznoter in tam ne najdem ničesar, ker sem popolnoma prazna.vsi ste daleč in jaz nisem na dosegu rok.kar naenkrat postane prijetno toplo.ti si.oh,kako si drzneš vdreti v to idilo,kako si upaš potegniti me ven ko pa vendar veš kako krhka sem.zavij me v vato in me objemi preveč sem ranljiva da bi prenesla moč tvojega dotika.ko si tu sem varna in nihče me ne more prizadeti.to moč imaš le ti, pa tega ne boš naredil, kajneda ne.veš, da sem proti tebi nemočna kot list papirja in če me zmečkaš umrem. in potem zbežiš stran in mi od daleč kričiš neke nerazumljive besede.zajočem in pritečeš nazaj.opravičiš se,žal ti je, da si me naredil tako odvisno,žal ti je, da si me vrgel iz ravnovesja.ko še bolj zaihtim me objameš in tokrat se ob tvojem dotiku ne zdrznem.ker nimam glasu ti na uho zašepečem: oh,ti neumni mali otrok.jaz...jaz te vendar ljubim...
Ni komentarjev:
Objavite komentar